soncna streha.jpg
Novi Salus.jpg
zastava_novi Salus.jpg

»Preživljam se z delom svojih nog«

Ob svetovnem dnevu bolnikov odpiramo vrata razstavi življenjskega dela Angele Medved

Neuklonljiva volja, neumorna vztrajnost in neizmerni pogum Angele Medved, ki ga prepoznamo iz njenega življenjepisa in občudujemo v njenih čudovitih in raznolikih delih, razstavljenih v našem galerijskem prostoru, človeka izredno prevzameta. Kar težko je doumeti, da so pleteni in kvačkani izdelki, gobelini, tapiserije, slike, ... vsi narejeni z nogami. Da se je ustvarjalka, rojena med obema vojnama v revni družini in zaradi svoje bolezni povsod zapostavljena, neumorno spopadala s težkimi bremeni in z neustavljivo voljo uresničevala svoje cilje, da bi zmogla vse, kar zmorejo drugi.
In še več. Naša tokratna gostja Angela Medved, ki je tudi likovna ustvarjalka in štipendistka Mednarodnega združenja slikarjev invalidov, ki rišejo z usti ali nogami (VDMFK), se v naši galerijski avli predstavlja s samostojno razstavo svojih likovnih in mnogovrstnih drugih umetnin. 
Razstava Življenjsko delo Angele Medved je, kot je za slovesnost odprtja zapisal umetnosti zgodovinar in likovni kritik Jaka Racman, več kot le razstava, je velik poklon življenju.

Omogočenje predstavitve življenjskega dela Angele Medved na samostojni razstavi v Salusu je naš poklon gospe Angeli Medved in vsem, ki se spopadajo z boleznijo in invalidnostjo, pa tudi vsem našim kolegom v zdravstvu, ki vsak na svoj način uresničujemo poslanstvo v službi bolnikov.

Razstava bo odprta do 10. maja 2016, ogled pa je možen vsak delovni dan (od ponedeljka do petka) med 9. in 17. uro. 
Skupaj z Založbo UNSU, ki je pripravila razstavo, in ustvarjalko Angelo Medved, prijazno vabimo k ogledu.

ANGELA MEDVED

Rojena sem 27. 5. 1932 v Spodnjih Jablanah pri Cirkovcah staršem najemnikom
kot četrta od devetih otrok. Otroštvo in mladost sem preživljala v rojstni vasi, ki leži med Pragerskim in Kidričevim na Dravskem polju, sedaj pa živim samostojno življenje v Hotinji vasi pri Mariboru.

Od rojstva mi ni dano, da bi uporabljala roke kakor drugi, zato pa sem, čeprav drugačna, z neustavljivo voljo zmogla vse, kar zmorejo drugi.
Seveda mi ni bilo vseeno, da sem drugačna od drugih. Vendar nisem želela biti zato manjvredna. Neusahljiva želja, da bi znala in zmogla vse, kar zmorejo drugi, mi je dajala voljo, da sem poskušala in vedno znova poskušala tako dolgo,
da mi je nazadnje uspelo uresničiti zastavljeni cilj.

Naprej, že pri šestih letih, sem začela pisati z nogo, nato pa opravljati še vsa vsakdanja dela. V rani mladosti sem vsa dela opravljala na skrivaj - na podstrešju. Bilo je zelo težko. Povsod sem bila zapostavljena, nisem toliko veljala kot zdravi otroci. Vsi so me gledali postrani, ker sem bila drugačna, poleg tega smo bili doma tudi zelo revni. Dostikrat nisem imela kruha, da bi potešila lakoto. Starši, sestre in brata, ki so šli na delo h kmetom na vasi, so tam jedli, meni pa so nastavili košček kruha na okno. Kadar sem šla mimo njega, sem odkrhnila nekaj drobtinic.
Ko ga je zmanjkalo, nisem vedela, ali ga je pojedlo sonce ali jaz. Kruha ni bilo več, lačna pa sem še bila. 

Ko sem bila stara osem let, so me starši dali k nunam v Slovensko Bistrico. Nune pa so me poslale v Zagreb v bolnico, kjer so mi z operacijo zravnali desno roko, vendar nisem dobila opornice, ker se je začela vojna. V času vojne sem pri devetih letih začela hoditi v nemško šolo, po preobratu pa v slovensko.
V Zagrebu sem govorila hrvaško, v šoli v Cirkovcah pa nemško, kar me je potem v slovenski šoli zelo motilo.

Šolske izobrazbe imam tako bolj malo, vendar pa sem se naučila šivati, plesti, kvačkati, kuhati, uporabljati telefon, TV sprejemnik in druge tehnične pripomočke, slikati na svilo, klekljati ter nazadnje še slikati. 

Pred skoraj petdesetimi leti sem v uspeli dobrodelni akciji dobila svoj prvi pletilni stroj, s katerim sem si služila za preživetje in urejanje novega doma. Neizmerno sem hvaležna vsem dobrim ljudem, ki so mi pomagali uresničiti sanje. 

Šele po petdesetem letu sem začela s slikanjem in uspelo mi je postati članica Mednarodnega združenja umetnikov, ki rišejo z usti ali nogami, s sedežem v Lichtensteinu, sedaj s podružnico v Ljubljani. V svetu likovne umetnosti sem se znašla kot samouk, ki skuša s svojim skromnim znanjem izraziti sebe in svoj čut do vsega lepega, kar nas v vsakdanjem življenju obdaja. V vseh teh letih sem naslikala že nič koliko slik in vsaka slika, ki nastane, je del moje ustvarjalne izraznosti, saj slikam z veliko ljubezni do cvetja, zelenja, narave in vsega, kar nas obdaja.
Med mojimi slikami tako prevladuje cvetje, hiše, krajina in tihožitja. Sem ljubiteljica rož in zelenja, ki me spremlja povsod, zato ga tako rada upodabljam. Hiša je zame zavetje in dom, zato jih rada rišem. Zelo sem povezana z okoljem, naravo, zato rada slikam vasice in krajinske podobe. Tihožitja pomirjajo in sporočajo prijetno domačnost.
Še posebej pa sem ponosna na svojo upodobitev štorkelj v njihovem gnezdu. 

Na raznih srečanjih, prireditvah in razstavah me obiskovalci pogosto sprašujejo: »Kako je to sploh mogoče?«
Moje odgovore bi nekako takole strnila:
»Preživljam se z delom svojih nog.« »Ne gre samo za preživetje, gre za nekaj več, kar vsakemu izmed nas vrača človekovo dostojanstvo. Ne gre za velike življenjske želje, gre za majhne in tihe sreče.« 

Nikoli mi ni dolgčas, malodušja ne poznam. Vsak dan mojega življenja je nov izziv, da bi se naučila kaj novega, nečesa, kar še ne znam.
Človek ne more biti srečen v svojem življenju, če ni zadovoljen z malenkostmi, ki jih ponuja življenje, če nima volje, če nima poguma.
Da resnično uresničujem svoje poslanstvo, se tako udeležujem raznih srečanj, delavnic, likovnih kolonij, razstavljam in sem članica Društva umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, Društva upokojencev Hotinja vas, Kolpingove družine Slivnica, Ročnodelskega krožka Slivnica, Turističnega društva Hotinja vas, Rdečega križa, Društva invalidov Maribor ter Društva krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. 

V letih mojega likovnega ustvarjanja je nastalo že ogromno likovnih del, ki sem jih razstavljala na skupinskih ali samostojnih razstavah. Samo v letošnjem letu sem imela deset samostojnih razstav in sodelovala še na desetih skupinskih. V preteklih letih je bilo teh razstav že več deset, zato jih tukaj ne morem vseh našteti, želim pa povedati, da sem razstavljala na zelo različnih razstaviščih v različnih krajih v Mariboru, Ljubljani, Kamniku, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Zaplani, Petrovčah, Hočah, Slivnici, Hotinji vasi, na Vrhniki, Pragerskem, v Zagrebu, Rovinju in še kje. Za udeleže na razstavah, likovnih kolonijah, raznih delavnicah in drugih srečanjih sem prejela številna priznanja in zahvale. 

Načrtov imam še veliko, volje tudi, živim skromno, vendar srečno. 

 

V Hotinji vasi, december 2012, Angela Medved

ŽIVLJENSKO DELO ANGELE MEDVED ... več kot le razstava.

Predstavitev ustvarjalnosti in njene mnogovrstnosti, ki se nam v prostorih vhodne avle družbe Salus odkriva v vseh najrazličnejših oblikah, je že sama po sebi impresivna.

Pred obiskovalce je razgrnjeno vse: okrasni in uporabni, majhni in veliki primerki pletenja in kvačkanja, makrameji, tapiserije in gobelini ... Ob tem pa na stenah prav takšno raznovrstnost ponuja tudi galerija slik in grafik, ki jih je avtorica po večini ustvarila v zadnjem poldrugem desetletju.

Razstava, kot je postavljena, je velik poklon življenju ...

Angela Medved je na svoji poti - ki jo z odločnim korakom hodi že prek osmih križev - doživela veliko. Grenko sladka spoznanja krutosti usode ter bremena, ki jih posameznik prenaša na svoji zemeljski poti, ji niso tuja. Pod njihovo težo je avtorica v sebi razvila neuklonljivo voljo, notranjo moč in vztrajnost ... a ne kot izraz kljubovanja in upornosti, temveč kot energijo ljubezni, ki prežema vse njeno delo.

Težko si je predstavljati, da je prav vse na razstavi ustvarjeno z nogami, ki Angeli Medved zaradi prirojene bolezni tudi v vsakdanjem življenju nadomeščajo roke. ln to že od rosnih let, v nekem drugem in drugačnem času ...

Prav čas je tista izmuzljiva dimenzija, ki na pričujoči razstavi zaradi svoje vseprisotnosti lahko izgine. Obiskovalec se znajde v mehurčku avtoričinega mikrokozmosa, ki na prosojnih stenah odseva vse, kar se je v prerezu minulih let njenega ustvarjanja dogajalo, a je vendarle vse drugačno: bolj osebno občuteno, presejano skozi sito sipkega spomina in predihano skozi srce.

Zavidljiva obrtna spretnost, ki jo izkazujejo zlasti prti, prtički, velikonočne pletene košarice, klobučki in cvetje, je povsem enakovredna mojstrski ... V likovnem ustvarjanju pa je ob delih potrebno gojiti stalno zavedanje, da se je avtorica s slikarstvom seznanila pozno v življenju in je pred nami hkrati ustvarjalnost umetniškega hotenja in vzpenjajočega procesa nikdar zaključenega učenja. Ravno ljubeznive kretnje, ki jih marljivo, v impastu razkriva slikarkina faktura, so sledi k veličini poslanstva, kot ga vsakdo išče v življenju.

Angela Medved - kot likovna ustvarjalka, štipendistka
mednarodnega Združenja slikarjev z usti ali nogami
,
stoji kot samozavestna pripovedovalka svojih opažanj.

Med motivi, ki jih je komisija združenja izbrala za reprodukcije in jih je moč v različnih oblikah kupiti na trgu (v Sloveniji za distribucijo skrbi Založba UNSU) so njen zvezdniški motiv Štorklje v gnezdu, postavljene kot ideal, visoko pod svodom prostranega neba ... metafora svobode.

Slike na pričujoči razstavi so z izjemo grafike vrtnic, v tehniki suhe igle, povečini v akrilni in oljni tehniki. Motivni svet avtorice zajema raznovrstne neposredno spoznavne likovne motive: od tihožitij vabljivo obloženih miz in dehtečih cvetličnih aranžmajev, do - vselej s spomini prežetih - krajinskih motivov; ki jih mestoma dopolnjuje tudi figuralika.

Likovna ustvarjalnost Angele Medved živi na presečišču sekajočih silnic: izkazovanja že osvojenih znanj in veščin ter izražanja svojih želja in hotenj. Skupnih imenovalcev teh križajočih se procesov je več, toda glavni vodili avtorice sta prijaznost in iskrenost v izpovedi.

Slogovno je pri delih Angele Medved ponekod - kjer je v obvladovanju perspektive in barvni modelaciji presegla negotovost in okornost, poznano iz tradicije naivcev -, mogoče prepoznati realistične težnje v oblikovno-formalnem ter lirično noto v vsebinsko-povednem smislu.

V njenem ustvarjanju je moč vse od začetkov slikanja slediti rdeči niti ljubke dekorativnosti in topline domačnosti, ki prežemata njeno sleherno delo. Vztrajnost, ki v duhu življenjskega mota: »Hočem, zmorem, znam!« žari iz slik ter dobrotljiva, ljubezniva nežnost njenih kretenj s čopičem, ki jih scela preveva, so avtoričine nesporne kvalitete.

Pri Angeli Medved ne gre iskati inovativnosti v pristopih in podajanju; saj se namen, vzgib in cilj avtoričinega ustvarjanja kažejo povsem drugje ... v izražanju življenjskih izkustev ter beleženju in opevanju dogodkov in podob, ki v pozabi iztrganih trenutkih na platnu ujetih podob življenja opisujejo vse, kar je lepo in dobro ...

 

Ljubljana, 12. februar 2016,                     Jaka Racman

 

 

 

 

 

 


11.02.2016