soncna streha.jpg
Novi Salus.jpg
zastava_novi Salus.jpg

Orel je pristal

Z Lászlóm Hermanom v čas pomembnih korakov poletja 1969

V umetniški reprezentaciji akademskega slikarja Lászla Hermana je tokrat v našo galerijsko avlo postavljena zgodba o pristanku človeka na Luni.

Razstava Hoja po Luni - Orel je pristal obsega 27 slik, ki v posebni »fusing« tehniki, ki jo je slikar sam razvil, gledalca vodijo skozi pripoved in iskanje resnice o največjem dogodku poletja 1969 in ga ob tem spodbujajo k nenehnemu razmišljanju.

Sprehod med Hermanovimi slikami nas posrka v zgodbo o pristanku na Luni od prikazov začetnega dvoma in nejevernosti prek avtorjeve otroške predstave in umetniške povezave z mitološkim izvorom svojega naroda v prispodobi Nasinega Orla kot orla v podobi ptice ter drugih simbolnih elementov, ki jih avtor vplete v umetniške upodobitve kronologije vesoljskega potovanja na Luno pred 47. leti.

S slikarsko razstavo Lászla Hermana se oziramo v čas, ki ga je zaznamovala vera v moč spreminjanja sveta in osvajanja vesolja. Majhen korak za človeka, a velik za človeštvo, je svetu, kljub mnogim teorijam zarote, nedvomno pustil neizbrisen pečat. 
Neizbrisen pečat je dobila tudi zgodba, ki se je tistega poletja začela pisati na sončni strani Alp - zgodba o novi slovenski veledrogeriji za oskrbo zdravstva Salus.
Prvi majhni, a odločni koraki na poti kakovostne, učinkovite in nemotene oskrbe slovenskega trga z zdravili in sorodnimi izdelki, narejeni daljnega leta 1969, so utirali pot vedno novim, večjim in še trdnejšim. Zgodba Salusa je trdna, živa in uspešna že 47 let. Osnovno dejavnost oskrbe zdravstva nenehno razširjamo tudi na druga področja družbene odgovornosti, med drugim tudi z omogočanjem razstav umetnikom v naši galerijski avli.

Veseli nas, da smo s tokratno razstavo slik Lászla Hermana iz cikla Orel je pristal obudili spomin na poletje leta 1969, ki je dalo pomemben pečat na svetovni ravni, pa tudi na slovenskih tleh.

Prijazno vabljeni k ogledu razstave, ki je za širšo javnost odprta vsak delovni dan - od ponedeljka do petka - med 9. in 17. uro, vse do 6. oktobra 2016.

Seznam slik,
razstavljenih v Salusu
od 25. 7. do 6. 10. 2016:

1. Sinko, to ne verjemi
2. Odštevanje
3. Na dolgi poti
4. Ples na luni
5. Orel je pristal
6. Ponovni zagon
7. Pozdrav orlu
8. Vseeno verjamem
9. Houston, težave imamo
10. Ali sem na pravem mestu?
11. Pasje sanje
12. Majhen korak
13. Velik skok
14. Orel je pripravljen
15. Sprehod po luni
16. Pozdrav orlu
17. Kdo me usmerja?
18. Častni pozdrav orlu
19. Ali smo se zato borili?
20. Orel si je našel novo domovino
21. Ali me kdo prehiteva? I. (Diptih)
22. Ali me kdo prehiteva? II. (Diptih)
23. Odštevanje proti domu
24. Naporna pot proti domu
25. Bil je nepozaben sprehod v troje
26. Sanjsko potovanje
27. Ali ti to verjameš?

Orel je pristal oziroma pristanek človeka na Luni

Ta moto si je László Herman izbral za svojo zadnjo razstavo, ki je tudi nova postaja na poti perfekcioniranja „fusing" tehnike, ki jo je sam razvil. Sprememba oziroma korak naprej pri oblikovanju barv glede na sklop Gostija je nedvomen. Medtem ko v njej - usklajeno s sporočilnostjo sklopa - igrajo glavno vlogo odtenki turobno sive in modre, se tukaj, sicer na podobni, monokromni osnovi, paleta barv bogati z odtenki rumene in bledo rdeče barve.
Tema je seveda dana. Pristanek prvih ljudi na Luni še dandanes poraja dvome. Nekateri so še danes mnenja, da je to predstava studijskih klovnov. A nekaj je vendarle očitno. Zvezdnovojnim predstavam in raketnim tekmovanjem dveh velesil, Združenih držav in Sovjetske zveze, ter razvoju vojne industrije v nečloveških razsežnosti, je zadnji udarec zadal prav pristanek na Luno leta 1969.
Dvom in nejevernost, ki sta v ozadju Hermanovih slik, je po umetnikovih besedah v družino zasejala babica, ki je na osemletnem Lászlu pustila poseben pečat. „Kaj je resnica?" je spraševal večkrat. Ampak umetnostno raziskovanje je pozornost preusmerilo od iskanja resnice proti ustvarjanju neke nove resnice, ki je ustvarjena iz domišljije in ustvarjalnosti, gledano z očmi otroka in s stališča otroške vere.

In kakšno povezavo ima orel? Vesoljsko kapsulo, ki se je ločila od nosilne rakete, da bi z dvema astronavtoma pristala na Zemljini sopotnici, na Luni, in po končanem delu, natovorjena s podatki, vrnila astronavta na Zemljo, je NASA poimenovala Orel. Armstrong in Aldrin, ki sta obiskala sosedo, sta na tuje nebesno telo prišla kot na ptici iz Emesinega sna, je razširilo otroško obzorje o mitološkem izvoru Madžarov in svete ptice. To dvoje se sreča v tem prizoru na mitološki ravni. Postopek izdelave z zapleteno tehniko se v trenutku, ko pride umetnina iz peči, z nekim velikim pokom izpopolni z eksplozivnostjo barv in ustvari neko novo, tehnično verodostojno podobo mitologije in ustvarjanja mitov z nepredvidljivim, tudi za umetnika neznanim in nepričakovanim zlitjem slike in barv.

Na slikah, ki se vrstijo kot diptihi in triptihi, se bohotijo otroški infantilizem, številke odštevanja pred izstrelitvijo, ter okoliščine, ki jih je ustvarila NASA, večajo vznemirjenje, in tudi po zadnji sliki - kot nenavadno velike filmske kocke - puščjo v gledalcu občutek in ga spodbujajo, da mora o tem še razmišljati.
Te slike so slike nekega novega osvajanja domovine v vesoljskih razsežnostih, ki daje o tudi po 45 letih pritrdilni odgovor z armstrongovsko resnico o majhnem koraku za človeka, a velikim za človeštvo v luči umetniškega iskanja resnice. Ali je temu tako zaradi vesoljskih izkušenj ali izhaja iz razkrivanja skrivnosti in iz alkohlizma, ki izhaja iz vzajemne biti astronavtov v vesolju, je skoraj popolnoma irelevantno, kar velja tudi za tehniko, ki sloni samo na dejstvu neprozornosti. Bistvo je v skrivnosti in v razkrivanju le-te, ki je osnova za vsako umetniško raziskovanje, obenem pa je to tudi iskanje izvira umetniške sreče.

Lajos Bence, pesnik
ob odprtju razstave v Lendavski galeriji, 2014


25.07.2016